Slava Tončnu

Še en Krejanov memorial, še en lep dan.

Spet sem na rahlo preklinjal to moje življenje, ker cel teden ni bilo časa, da bi se malo pripravil na domačo dirko. Vsa oblačila so bila usrana še od maratona, opral sem jih šele en dan prej. Seveda se ob slabem vremenu nič ni posušilo. Podobna zgodba tudi z biciklom. Na srečo je bil po maratonu tako blaten, da si ga nisem upal postavit v klet in sem ga vsaj splaknil z vodo in na grobo obrisal. Na okvirju je bil še vedno prilepljen višinski profil maratona. En dan prej pa smo opravili še veliko selitev pri Barbi(Jože je imel itak 100 drugih stvari za postorit pri hiši, pa je rekel, naj ima Barba selitev). Človek ne more verjeti, koliko stvari lahko imaš v samo treh sobah. Dve sta v stari hiši samo pakirali stvari v kovčke, dva sva jih tovorila v novo hišo, dve pa sta tam praznili kovčke. Pa smo imeli skoraj 5 ur dela. Seveda, da je bilo vse skupaj še bolj zanimivo, so bili vmes še hudi nalivi dežja. Še sreča, da so bili mali otroci pri babici. No, zjutraj sem se prebudil v mrzlo in mokro jutro. Ko sem skupaj iskal drugi komplet oblačil sem v torbo vrgel kar zimske hlače in podkapo. Pa ja, jebeš priprave. Glavno, da bom tam. Dobro uro bom pa že odgonil, pa naj bo karkoli. Na Prevaljah sem se kar ustavil pri štartu in dvignil srečno številko 88(hvala Valerija). Doma se lepo v miru spravim in pridem na štart ravno 5 minut prej. Ogrevanja ne rabim, se bom tako ogrel med vožnjo. Na štartu me čakata še dobro razpoložena Andrej in Tadej. Vsi se že veselimo piknika popoldne. Na štartu seveda tudi polno znanih obrazov, s katerimi se pozdravljamo. Vreme pa je idealno. Pokazalo se je sonce, ki je prijetno zagrelo okolico. Bi rekel, da bo idealno. Ne prevroče, ne prehladno.

Štart. Brez vsake panike. Tako nimam nobenih ciljev. Na srečo skozi Prevalje pred nami vozi gasilski kombi. Drugače bi se verjetno preveč zagreti pobili med sabo v krožnem križišču. Pomaham še Metodu, ki je prišel gledat štart s svojima dvema sinovoma. Ko se štartni avto umakne sem čisto na koncu kolone. Spet igram na taktiko, da je boljše štartat zadaj in potem uživat, ko lahko prehitevam. Na srečo sem prejšnji vikend na dirki za zlato GT kolo videl, da ne smem pretiravat. Ko enkrat crknem, je to konec. Včasih, ko sem še imel dovolj kondicije, sem se lahko hitro pobral nazaj, zdaj pa to ne gre več. Ko se končno prebijem skozi najbolj počasne, se lepo razporedimo. Vmes me prehiti Dušan(Rus), včasih moj tekmec. Za hec ga povprašam, če je razpoložen in ali se ga lahko držim od zadaj. Je rekal, da se samo pripravlja za nedeljski maraton, pa ga vseeno spustim naprej. Držim se enega totalnega outsider-ja z biciklom s prtljažnikom in nekih čudnih rdečih oblačilih. Glej ga zlomka, pa mi kar naenkrat začne uhajat naprej. Pismo. Nisem si mislil, da bo šlo tako. Vseeno pa si nisem upal pretiravat. Ena ura je relativno dolgo. Bicikl se spet odlično odnese. Vzmetenje imam zaklenjeno, gume so še vedno Michelin-ke. Nisem želel imeti(nisem imel časa menjat) za Fast Fred-e. Vprašanje je, kako bi se odnesli na tam vlažnem terenu. Gledam tudi na pulz, ki je za mene na ogromnih 180. Pa mi nekako sploh ni bilo naporno. Ko se priključimo na "glavno" cesto iz Prevalj do Strojne, sledim enemu kolesarju, za katerega se izkaže, da je Dušan(Jamnik). Madona, Dušan mi nikoli ni bil konkurenca. Pravim mu, da mi navzgor nekako ne gre. Boljše se počutim po ravnem in navzdol. Pa ga vseeno presenetljivo pustim zadaj takoj, ko se cesta spet malo postavi navzgor. Sledi daljša ravnina, kjer dohitim dva od KK Ravne. Teh je bilo letos kot listja in trave, sami svetlomodri dresi. Eden ugre naprej, jaz pa se priklenem drugemu za zadnje kolo. Sedim lepo v zaveterju, ali boljše rečeno, se ga komaj držim. Ko postane cesta malo bolj strma, mi še on ugre naprej, vendar ne daleč. Vem, da ni več daleč do prvega spusta. Pred spustom se cesta malo poravna, čisto na koncu pa je še en hupserl. Po ravnini se približam zasledovancu, si pustim malo razdalje in čakam. Čakam na trenutek. Ko trenutek pride, stisnem zobe, stopim polno na pedala in tik pred začetkom spusta švigne mimo njega. Poganjam še do prvega zavoja, ga odpeljem po najboljših sposobnostih in pogledam nazaj. Nikjer nikogar. Stara taktika se vedno obnese. Preostanek spusta malo počivam v čimbolj aerodinamični drži, malo pa poganjam.

Spust se konča z ostrim ovinkom v levo. Že pred tem zamenjam v lažjo prestavo, potem pa samo zaklenem amortizer. Gledam naprej, gledam nazaj. Pristal sem ravno nekje na sredini med obema svetlomodrima dresoma. No man's land temu pravim. Sledi malo razgibane ceste, kjer se ne dogaja kaj posebnega. Lepo mi teče in uživam. Vmes še kratek spust in začne se zadnji rahel vzpon. Cesto poznam na pamet. Verjetno je samo Rok prevozil več po Strojni kot jaz. Vmes prehitim še Rusa, ki pravi, da ima dovolj za denes. Jaz pa še ne, ravno sem se ogrel. Opazim, da so nedaleč pred novim zasledovancem še trije kolesarji. Trudim se, vendar teh 30 m razlike ne morem skrajšat. Očitno mi ne bo spet uspela stara taktika. Po čudežu le ujamem prvega in čisto na koncu zadnjega vzpona še preostale tri. Potem pa kot da bi oni obstali. V dveh ovinkih jih prehitim po zunanji strani in se brez posebnega truda odpeljem naprej. Nadaljujem po uživantskih ovinkih, gume dobro grabijo podlago. In sem spet v no man's land. Pa mi paše tako. Nobenega stresa do cilja. Kar sem dosegel, sem. Toliko pač zmorem, najbolj važno pa je, da sem tako užival. Pa malo pred začetkom ene ravnine skozi ovinek zagledam še en svetlomoder dres. Gremooooo! Na ravnini premišljujem, kako bi se mu bilo najboljše pritihotapit za pete in ga potem poskušat prehitet na zadnjem strmem spustu. Po biciklu opazim, da je to Sašo na svojem starem Schwinn-u. Legenda od bicikla. Ko se približujemo koncu ravnine zagledam pred nama še tisti rdeč dres, ki me je prehitel na začetku. He, he... Na koncu se vse poračuna. Švignem mimo Sašona in do prvega ostrega ovinka sem že pri rdečkonu. Do naslednjega ovinka ga že ne vidim zadaj. Po od dežja sprani cesti letim kot divja jaga. Niti pomislit ne upam, kaj bi se zgodilo, če bi nasproti pripeljal avto. Na začetku asfalta pa še posebej pazim, ker je ogromno nanesenega peska. K sreči je samo en ovinek takšen. Za mano ne duha, ne sluha o kom drugem, prav tako tudi pred mano ne. Do cilja gremo mimo Metodove hiše, kjer spet spremlja dogajanje. Skoraj se ustavim pri njem in sprašujem, če ima pivo. Potem samo sledi samo še prihod v cilj. Neham poganjat že daleč pred ciljno črto in v prostem teku me lepo prinese v cilj. Hej, to je bila uživancija.

Skočim še domov pod tuš in nazaj na podelitev in žrebanje. Mimi je spet skrbel za zabavo in smeh, vmes pa smo morali trpeti še eno mlado post-mtv skupino, ki nas je mučila s svojimi baladami in potem še mladenke s plesno točko. Za lažje prenašanje sem si privoščil 2 dcl vina, ki sem si ga zaslužil. Kolesa nisem zadel, kot nobeno leto. Potem pa smo se končno spravili na piknik, praznovanje 30.(oziroma 23. ;-)) Natašinega rojstnega dne. Dobra hrana, še boljša družba, super zabava, Živa katstrofa(to ti je pravi bend). Kaj bi si človek želel več za konec tako lepega dneva.