četrtek, 27. avgust 2009

Jaz ne spadam sem

Spet en dan, ki mi bo ostal v spominu.

Odločil sem se, da grem na Evropsko prvenstvo v maratonih za masterse v Graz(Stattegg), ki je letos potekalo vzporedno s svetovnim prvenstvom. Tu sem vozil že pred leti, ko sem se pri prijavi zlagal pri letnici rojstva, da sem lahko nastopil na najdaljši progi. Pa je takrat bilo samo 85 km. Sem pa vsaj približno vedel, kaj nas čaka. Ubijalske strmine, težki in lepi spusti. Sam sem najboljše vedel, kako malo sem gonil letos. Bil sem že prijavljen na Dolomiti SuperBike pa sploh nisem šel, ker se vedel, da nima smisla. No, na koncu se je vse nekako poklopilo. Na koncu sem še zvečer, ko sem dajal bicikl v avto, opazil, da bo crknila pletenica za zadnji menjalnik. Na srečo je Janč dobra duša in me je postregel še v soboto zvečer. Se pa odpravim na Prevalje ravno v največjem nalivu in od Dravograda do Raven naletim na tri plazove na cesti. Grozljivka. Vse ostalo je bilo kot je treba. Pripravljena vsa oprema, jaz spočit in nažrt.

Že na štartu pa sem imel čuden občutek. Dobrih 400 kolesarjev na najtežji preizkušnji, med njimi pa na koncu štartne kolone tudi sam. Malo pogledam naokoli in po glavi se mi vrti samo ena misel. Ne spadam sem. Povsod profesionalci, reprezentance, obrite noge, dišalo je po gelih za ogrevanje, vsi na biciklih nalepljene doze s tekočino za krpanje zračnic, vsi oblečeni v oprijete drese. Pa pogledam sebe, razbojnika. Kosmate noge, široke hlače, velik nahrbtnik, bicikl bolj za navzdol kot navzgor. Ne, res nisem spadal tja. Pa potem zagledam enega še večjega kavbojca od mene. Dolgi lasje, z brado, vetrovka brez rokavov, bombažne hlače čez kolena z napolnjenimi žepi, namesto bidona pa 1,5 l plastenka s pijačo sumljive barve. Tudi bicikl je bil bolj primeren izletom do službe in trgovine kot pa takšni zahtevni dirki. Že ko sem se spravljal pri avtomobilu in jedel banano, zagledam enega mladega avstrijca, ki tudi je banano. Oba se nasmejiva, potem pa pride k meni na kratek pred-maratonski klepet. Ne more verjeti, da grem gonit s takšnim biciklom. In mu razložim, da ni to moj trenuten preblisk, ampak imam za seboj že nekaj maratonov.

Štart. Prva vrsta se seveda požene kot da bi šli na šprint. Mi junaki pa capljamo zadaj. Za začetek je bilo malo rahlega asfaltnega vzpona, ki pa se hitro postavi pokonci. Prva prestava in grizeš po najboljših močeh. Po nemško skušam razložit sotrpinu, da smo pred leti ta klanec morali prevozit dvakrat. Prvič na začetku, drugič pa v drugi polovici maratona. Sem mi zdi, da je bil nizozemec, tako da sem hitro preklopil na angleščino. Vesel, da zagledam znano gostilno, kjer je bilo konec najhujšega(za zdaj) in podali smo se na teren. Takrat se je šele pokazalo, kakšna bo zgodba izven cest. Nevihte so dan prej dobro namočile zemljo, tako da se je vse skupaj danes ob lepem vrenu spremenilo v spolzko zmes blata, korenin in kamenja. Že tu sem moral it en del peš, kjer smo prečili strmino polno korenin. Bilo bi škoda izgubljat moči že tako na začetku. Kljub temu se mi je zdelo, da imam prehud tempo. Pulz je bil bližje 160, kot mojih standardnih 140. Upal sem samo, da bom zdržal. Je bilo pa zanimivo vozit, ko sem se vmes spominjal določenih odsekov, ki sem jih vozil že pred leti.

Na spustu je bilo veselo. Razmočena potka prevožena že od stotine kolesarjev. Če kdo reče, da je imel tu popolno kontrolo nad kolesom, ga s kladivom po prstu in označim za lažnivca. Res je, da si z večjo hitrostjo pridobil na stabilnosti, samo te je včasih še vedno v trenutku potegnilo za kak korak desno ali levo. Potrebno je bilo samo pazit, da te ni kdaj odneslo malo preveč. Pred mano se lepo zvrneta dva, eden levo, drugi desno. Za mene je ostalo še ravno dovolj prostora, da sem po sredini prišel mimo. Nekje vmes vidim Roka, ki pumpa zadnjo gumo. Smola. Letos mu je vse šlo kot namazano.

Sledi spet malo asfaltne ravnine, kjer mimo mene naprej švigneta američanka in kanadčanka, ki sta štartali četrt ure za mano. Ozrem se na levo in vidim, kako me prehiteva Sabine Spitz, še par žensk in Blaža. Lepo jim dam prednost med betonskimi bloki na cesti. Nekje na revnini se poskušam držati še ene kanadčanke, vendar je bilo njeno zaveterje še premalo, da bi ji lahko sledil. Kako to, da Roka še ni? Sem pričakoval, da me bo hitro prehitel. Menda ja ni odstopil. Skozi prvo feed cono samo švignem z bidonom vode v roki in se takoj spomnim, da je to napaka. V mehu imam tudi samo vodo, pojedel pa še nisem nič. Kaj zdaj? Nazaj ne grem. Sledi skoraj navpični in blatni vzpon, ki ga še peš težko premagaš. Na ravnem makedamu si privoščim en gel in si obljubim, da si na naslednji postaji vzamem več časa.

V nadaljevanju sledi spet nekaj morilskih strmin. Skrbi me, da mi bodo prehitro pošle moči. Pa si pravim, da dokler bom še lahko gonil, bo vse v najlepšem redu. Potem, ko crkneš in te rešuje samo še psiha, je bolj hudo. Po kakšnih dveh urah se mi puls končno umiri pri 140. Se mi je pa prvič zgodilo, da sem na maratonu občutil lakoto v želodcu. Kriza. Lepo je včasih slišat navijanje ob progi. Če je kdo preveč pameten, pa mu samo odvrnem: langsam aber sicher. Fora pa je bila, ko se je tip z mopedom peljal gledat še drugi del proge, me od daleč prepoznal in že mahal: langsam aber sicher. Nekaj delov je bilo pregrdih in smo tiščali, je bilo pa fajno vzdušje med nami, ki smo bili izven konkurence. Z enim italijanom sva se stalno umikala drug drugemu, ko je vsak našel kanček več moči. Na žalost je potem dobil defekt. En belgijec je zategoval fajfo in mi odvrnil, da ne potrebuje pomoči. Se vidimo naokoli, mu še rečem v slovo. Upam, da, slišim še za sabo. Nekje vmes zaslišim za sabo: a to si ti krastača(glede na mojo zeleno opravo)? Bil je Rok, ki mi še uspe povedat, da je porabil 45 minut za krpanje prazne gume. In potem lepo nadaljuje v svojem občudovanja vrednem tempu.

Vsaj na spustih sem užival in počival. Čeprav je bilo treba tudi tam nekaj delati. Pa uporabil moj stari trik: klik - povečam hod vilice na 160 mm, klik povečam hod amortizerja na 165, klik - spustim sedež. Tako se že da vozit navzdol. Bicikl se je super obnesel. Gume tudi. Michelinke s svojimi ozkimi čepki so se lepo zarezale v mehko podlago. Kjer je bilo blato in korenine po mojem ni dobro prijela nobena resna guma za maraton. In smo drveli navzdol. Tu in tam kakšnega prehitim. Na srečo tu v ozadju ni bilo gužve in sem navzdol samo pridobival. Nekje je ravno po poti tekla voda, toda z zaupanjem v bicikl ni bilo problema. Nekje potem preidemo na ravno makedamsko cesto z blagimi ovinki. Mislim, da tako letel še nisem po kakšnem makedamu. Sem se pa na celi progi lepo najedel blata, da ne omenjam, kako je na koncu izgledal moj prej očiščen bicikl in oprana oblačila.

Sledi druga postaja, kjer mirim tiste, ki so delili podporo: langsam, langsam... Dva bidona PowerBar-ovega napitka v prazen meh, polovico enega pa v želodec, zglodam eno jabolko v rekordnem času, vzamem polnozrnato žemljico in skočim na kolo. Še en danke v slovo. Nadaljevalo se je na srečo po bolj ravnem asfaltu. Žemlja je bila namreč dokaj suha. Vendar mi lepo potolaži želodec. Po enem krajšem toda nič manj težkem vzponu in zajebanem spustu(gledam levo in desno, kam so padali predhodni kolesarji) sledi tretja postaja, kjer me razočarajo. Nič hrane, samo še pijača. Potem ena ženska privleče še škatlo s par krhlji jabolk. Nebesa zame. Takrat že ni bilo več prave hitrosti na kolesu. Šlo pa še vendar je. Malo me je že začelo skrbeti glede časovne kontrole, ki bo na naslednji postaji. Eno uro še imam časa. Gledam na višinski profil, ki sem ga imel prilepljenega na okvirju. Do postaje me loči še en dolg vzpon in spust. Na vrhu gledam, da sta dve konici. Torej, ko se malo spustim nazaj, se še malo vzpnem in nato sem rešen. Kar pa se izkaže za napako. Računam, do kdaj moram biti na vrhu, da bom še ujel zaporo ob 15:30. Čas teče, ceste pa nikoli konec. Se vmes že malo spustimo in spet začnemo vzpenjat in jaz mislim, da bo zdaj, zdaj vrh. Pa se cesta še vedno vleče in vleče. Na glas obdelujem te nore avstrijce, ki so začrtali to noro progo. Sledi še en izmed neštetih ovinkov, kjer mislim, da bo vrh, pa sem potem razočaran. Kar naenkrat zagledam dva starejša pohodnika. Ko se jima približam, vprašam, kako daleč še. Pa me ženska zabije nazaj: do kod pa? Ja, kako pa naj jaz vem, do vrha verjetno. Menda nisem edini kolesar, ki sta ga srečala. Potem končno prepoznam del poti in vem, da ni več daleč do spusta. Spust je dokaj hiter, vendar zelo razrit in ko pridemo iz gozda prepoznam kratek asfaltni vzponček, ki pripelje do postaje. Gledam uro, ki že kaže 15:30. Po glavi mi gre samo ali me bodo spustili naprej in ali si to sploh še želim. Z enim starejšim italijanom skupaj premagujeva še zadnje metre, ko nama eden izmed organizatorjev že maha, da je za naju vsega konec. Malo razočaranja, veliko olajšanja. Dal sem vse od sebe, trenutno pač ne zmorem več. Verjetno bi še šlo do konca, samo počasi. Morali bi se še podat na Schoeckl, do vrha smučišča. Grd, tehničen in strm vzpon in lep, težak in dolg spust. Izgleda, da je bila zapora že ob 15:15. Z organizatorji malo debatiramo in žulim RedBull, ki ga imajo na zalogi. Kakšnih 20 minut pozneje pride do postaje še tisti dolgolasi in bradati kavbojec, ki sem ga opazil na štartu. Izvedel sem, da doma čisto blizu in da se je šele vrnil iz Indije. Vsa čast njemu. Dobro se je držal za takšnega outsiderja. Aja, zaupal pa mi je, kaj imel za pijačo: nekakšno mešanico naravnih sokov, vitaminov in lešnikovega olja, menda za hitrejšo prebavo.

Kaj naj rečem za konec? Bil je lep dan, poln doživetij. Je bilo tudi nekaj napora, vendar je občutek na koncu neprecenljiv. Zato tako rad hodim na maratone. Moram še poiskat opis Dolomiti SuperBike, ki sem ga napisal pred dvema letoma za naš Google Group Aufbiksbajkerjof. Podobna zgodba.

1 komentar: